Refleksije po delavnici

 

POTOVANJE DO SEBE

 

Zaprte oči, gib v prazno, prvi toni glasbe. V uho, telo in dušo vdro zvočni podtoni oma v prvi pesmi, po katerih potovanje začne moja Duša tja gor proti vesoljski neskončnosti, od koder se  moj um spusti v čutno zaznavanje zemeljske trdnosti, stabilnosti. Dih, poslan od Boga samo zame, izdih poslan v neskončnost vsega bivajočega, dih, izdih, dih, izdih … Segam iz nadčutnosti v čutni svet, gibam se iz slednjega v prvega. Zaprte oči mi onemogočijo realno opažanje, zato se od pesmi do pesmi vse bolj utapljam v zvočni kopeli, v kateri se  stopnjuje napolnjenost telesa z zvokom, gibom, oboje dopolnjevano z mojim glasom, ki se  kdove kdaj začne sprva boječe, nato vse pogumneje izlivati iz mene in se nazadnje potiho oglaša tudi, ko glasba molči. Telo prežema vse močnejši pritisk, najizrazitejši v glavi; stopnjuje se celo do enakomerno razporejene bolečine v temenskem delu, tako močne, da je drugi del plesnega potovanja že skoraj nuja, ki se mi mora zgoditi. In se. Kot se močni zvoki in mogočni ritmi utišajo in umirijo, tako se prenapolnjena zvočnost v moji glavi skozi solze počasi steka po licih v praznino obdajajočega se časa in prostora. Solze, ritem, zvok, izgubljenost v enosti, v vsem čutno-nadčutnem, solze, delčki besedil, ki z mano vred plavajo na tem potovanju, solze, moj gib, tvoj gib, ples neskončnosti me privedejo do mene same, najdene v božjem miru. Sprijetost teles in prehajajoča energija v vez ženske moči mu dodajo še spokojnost.

Hvala, da sem imela to priložnost in smela biti del našega skupnega potovanja.

Milena

                                                                                 

Najprej najlepša hvala za tako enkratno in zanimivo izkušnjo. Naj začnem z meditacijo. Iz pesmi v pesem se je moja sproščenost povečevala in pri drugi pesmi sem celo začutila, kako so posamezni inštrumenti in toni blagodejno sproščali telo in duševnost.  Ko si priklicala vsa duhovna bitja Jezusa, Sai Babo itd, se  mi je zdelo da mojo desno roko nekdo od njih drži in ko smo zaželi plesat sem jo kar nekaj časa držala dvignjeno, brez moje volje. Skozi ples pa sem jo tako sprostila da bolečine nisem čisto nič več čutila. Zanimivo je tudi, da sva obe z B. izbrali potrpežljivost ali strpnost.

V  nadaljevanju plesa se je skozi molitvijo, prošnje ter želje, moja samozavest večala in večala in na koncu sem v sebi čutila močno energijo, ki jo moram  dati ven in prenesti v realnost.   

Izpraševanja na stolu pa so bila prava preizkušnja za razum in osebnost, ki hoče imeti vedno vse v kontroli, kar se je dalo, pri meni vsaj, dobro začutit. Zelo sem vesela, da sem se tako odzvala kot sem se, ker sem spet izvedela nekaj več o sebi in se spet na drug način prepoznala. 

Da pa mi je po meditaciji, v začetku, prišla na misel beseda  meč ali sablja, pa bi to lahko povezala z boriti se proti nečemu, kar smo dejansko potem v plesu počeli. 

Ja, zelo rada bi  še bila prisotna na  takšnih in podobnih delavnicah. Dajo mi ogromno.

Čestitam ti za izvedbo.

A. R.

 

Draga Vesna,

pa naj bo vtis s krasne vadbe še zapisan: fizično utrujena in psihično načeta sem se poskušala predajati glasbi, ki me je v trenutkih pretresala in v drugih navdihovala. Poskušala pravim zato, ker se moje telo in um (verjetno obstaja še kaj) ne moreta na hitro sprostiti in prepustiti. Velikokrat sem se ob plesu zalotila, kako sem zategnjena, kako razmišljam o gibih, ki bi jih še lahko naredila, kako pozabim dihati, kako težko izdavim glas ..., pa vendar me je za kakšen trenutek tudi odneslo. Zelo intenzivno sem se predajala plesanju in ko sem ob posameznih gibih testirala svoje telo, sem zaznavala izginjanje bolečin, ki so me tiščale ob prihodu na naše srečanje.

Hvala ti za izkušnje, ki mi pomagajo razkrivati delčeke sebe.

A. S.